Igor Bašin, Marko Doles, Tomaž Zaniuk: Brez nagobčnika: Radio Študent že od 1969 

Ta je zgodovinsko gledano laboratorij medijskega ustvarjanja: če pogledamo imena, kdo vse je tam začenjal svoj curriculum vitae, je spisek fascinanten. V sami knjigi pogrešamo nekaj sistematičnosti, od časovne preglednice uredništev pa do imenskega kazala. A to lahko vzamemo tudi kot slog pisanja, ki pač sledi neformalnim okvirjem delovanja RŠ.

Judith Hermann: Doma

Naslov romana nemške pripovednice Judith Hermann (1970) zavaja ali pa namiguje, da je dom povsod, torej nikjer. Od prvega trenutka, ko se pripovedovalka, takrat še delavka v tobačni tovarni, predstavi, se izmika skupinskim delovnim ritualom in je do konca nedružabna. Premišlja, ali naj sprejme ponudbo, da bi iluzionistu rabila za žaganje na pol v čarobni skrinji in se mu pridružila na turneji na ladji za križarjenje, tem privilegiranem prostoru tujstva in nomadstva. Ves čas čutimo njeno izločenost. Nepripadnost jo spremlja tudi še, ko se preseli v bližino bratovega bifeja nekje na Severnem morju in pomaga pri strežbi in nabavi, kadar ni plaža opuščena in je samota še glasnejša in opaznejša na vsakem koraku. Čeprav se za družabnost trudi, na sebi lasten način.

Florence Williams: Strto srce

Je svojo tezo o prirodi, ki pozdravi tudi duševne bolečine, preizkusila na sebi? Seveda, odpravila se je na tedensko vožnjo s kanujem po divjini, a odrešilnega preobrata ni bilo. Sindrom strtega srca zahteva celega človeka. In res – Florence in bol sta postali kot eno, vendar je pisateljica počela vse, da bi novo zvezo razdrla. S hirajočim bitjem, zdaj s komaj 47 kilogrami, se ji ni uspelo zares identificirati. Proučevati je začela statistične študije: tako neobetavne (ločitev je pomembnejši dejavnik za smrt kot kajenje) kot bolj spodbudne (samske ženske živijo dlje kot poročene), se odločila za terapijo EMDR, drugič poskušala s filozofijo, tretjič v objemu moških, vmes hodila na teste biomarkerjev, da bi izvedela, kaj se dogaja z njenimi geni (si pridobila dve avtoimunski bolezni), se potem pridružila skupinski terapiji za bivše spolne sužnje, spet drugič se prepustila zdravljenjem z ekstazijem, naslednjič ekopsihoterapiji, preizkušala na sebi koncepte trdoživosti, osuplosti in eudaimonične sreče, iskala ravnotežje med trpko osamljenostjo in možnostjo, da v njej odkriva občutek sebe, odkrila, da imajo v Veliki Britaniji celo ministrstvo za osamljene, si potem ogledala njegove delavnice in programe, obiskala Recovery Café, prišla celo do Muzeja propadlih razmerij v Zagrebu.

Katarina Marinčič: Ženska s srebrnim očesom

Katarina Marinčič (1968) je v prejšnjih proznih delih pokazala precejšnjo jezikovno izbrušenost, bolj kot zgodba so jo zanimali sofisticirani opisi in poglabljanje v notranjo dinamiko protagonistov, pač ustrezno njenemu siceršnjemu profesorskemu in prevajalskemu početju. Ženska s srebrnim očesom, sicer krajši roman z zapletom in zgodbenim obsegom novele, je ena redkih njenih proz, v katerih se ne vrača v preteklost, temveč srednjeletnega protagonista in rezonerja, pisatelja Emila, postavi v tukaj in zdaj, v zaostrene razmere čisto blizu njegovega resda urejenega, a precej neodločnega vsakdanjika.

Robin Vose: Indeks prepovedanih knjig 

Na njem so se znašli vsi, ki v zgodovini književnosti kaj pomenijo: od Erazma do Sartra. Na pogled enostavno početje – izdajanje seznamov, potem pa preganjanje bogoskrunskih avtorjev in bralcev. Toda kanadski profesor zgodovine v proučevanju tega fenomena odpre nesluteno brezno problemov. Indeks ni bil centraliziran: na pariški univerzi so imeli svojega, enako španski in portugalski inkvizitorji, beneški, parmski etc. Predvsem pa je bil za projekt potreben enormen intelektualni vložek. Komisije profesorjev so po dolgem in počez prebirale svetovno literaturo, kdaj prav pikolovsko – v Don Kihotu so odkrili en sam pregrešni stavek. Ker rimski cenzorji niso znali angleško, so Miltonove heretične misli tolerirali še stoletje po njegovi smrti, dokler jih niso naposled prepoznali v italijanskem prevodu. Konec 18. stoletja si jih je privoščil Mirabeau s knjigo o seksualni svobodi, na katere platnice je natisnil, da je izšla z dovoljenjem Vatikana. Četudi so Dekameron uvrstili med prepovedane, so bili primorani iskati rešitev glede na njegovo priljubljenost – na novo so ga izdali v prečiščeni izdaji. Resda so prepovedovali širjenje opolzkosti, a kot intelektualci niso mogli zanikati antike, pa so zanjo iznašli odvezo: Ovida, Katula in Homerja so navzlic obscenosti dovoljevali, ker so pisali v prefinjenem jeziku in slogu. Njihove prepovedi so sicer karierno onemogočile marsikaterega avtorja, a uvrstitev na indeks je pomenila najglasnejšo reklamo za prepovedane knjige. Zakon trga ter poplava tiskarn in piratskih izdaj sta sproti uničevala domet prepovedi.

Susan Abulhawa: Jutra v Dženinu

Jutra v Dženinu palestinsko-ameriške pisateljice Susan Abulhawa (1979), ustanoviteljice organizacije za pravice Palestincev in njihovo resnico (tudi sama se je rodila beguncema iz arabsko-izraelske vojne), se začne in skoraj konča s prizorom, ki se potem ponavlja v različnih oblikah, z različnimi osebami in v daljšem časovnem obdobju, nekje od začetka štiridesetih let prejšnjega stoletja: vojak meri v civilista, v žensko, v civilista. Ženska s puškino cevjo med očmi, Amal oziroma Amy, je potem osrednja pripovedovalka obširnega in krajevno in časovno razvejenega romana, ki se začne v Palestini med figovci in oljkami, in nadaljuje z njenim šolanjem in delovanjem v Ameriki.

Reinhold in Diane Messner: Podobe smisla

Zvezdništvu preprosto ne more uiti. Ga je pa pri 75 letih žena prosila, da se odseli iz njenega stanovanja. Polomija življenja, sploh, ker je svojo lastnino poprej razdal otrokom. Toda mož lahko z eno potezo pride do milijonov. Osemdesetletnik, ki še enkrat pripleza na vrh sveta, je vnaprejšnji medijski hit.

Josef Winkler: Natura morta: rimska novela

Josef Winkler (1953), koroški pisec, je obseden s smrtjo, je tanatolog in zbirka zgodb in avtopoetskih izpovedi Trepalnico si izpulim in z njo do smrti te zabodem že z naslovom poudarja veliko občutljivost, ko lahko las prebije kožo, to edino zastavo, kot bi rekel Curtio Malaparte v Koži. S citatom iz tega dela pisec začne in z drugimi citati kolegov nadaljuje, piše čez njihove ugotovitve, zaostruje in polemizira, zato so zgodbe polne obsesivnih podob, fascinantnih in estetiziranih vzorcev in ponovitev. To nas od smrti v vseh pojavnih oblikah za čuda ne oddaljuje, temveč zadrsa vedno bližje črni luknji izničenja.

Adriano Fabris: Etika uživanja hrane 

Vladajočim načelom torej spodmakne njihovo bit. Brillat-Savarin je z rekom Povej mi, kaj ješ, in povem ti, kdo si, postavil miselni temelj za kulturo slow-fooda, ki pa ga Fabris zavrže, tako kot vegetarijanstvo, veganstvo, gurmanstvo in hitro prehrano. Še bolj idejo dobre družbe na pojedini. Bo za zgled postavil meniško odrekanje z žvečenjem posušenih kruhovih skorij? Ne, približa se norveškemu filozofu Arneju Naessu in ekosofiji, ki za izhodišče vzame vse bivajoče na planetu.

Douglas Stuart: Shuggie Bain

Irsko-ameriški avtor Douglas Stuart (1976) nas v prvencu, za katerega je prejel bookerja in je posvečen materi, najprej sooči z odraščajočim Shuggiejem, ki v ceneni sobi ždi in se malo upira pohotnim starcem, ki mu malo tudi plačujejo, punce iz trgovine, v kateri dela, ga skoraj posvojijo in malo ošlatavajo; naslovni junak se nam zdi precej izgubljen, sramežljiv in brez preživetvenih strategij. Pa ni, samo prehitro je odrasel, ker je moral, in potem se spuščamo v prejšnje faze njegovega življenja – k skrbi za zapito mater, k izpostavljenosti vrstnikom zaradi nešportnega, za klene knapovske vnuke tudi feminilnega obnašanja, zaradi čudne neodločnosti in dezorientiranosti, kadar ga napadajo priložnostni pohotni pijanci in seveda duhovnik.

Borut Pahor: Zmaga je začetek

O spominih in zakulisju več kot 30-letnega angažmaja v politiki? Ne, delo ima podnaslov Priročnik za politične & druge začetnike. Torej vodnik po političnem obnašanju, ki pa ga je meriti z drugimi priročniki o javnem nastopanju in ustvarjanju imidža.

Janja Rakuš: Tri barve za eno smrt

Janji Rakuš se pozna, da je vizualna umetnica. Njena proza je zato izrazito fragmentarna, bolj kot za ugodje pri naraciji gre za kopičenje in ponavljanje fragmentov, aforizmov in mnenj, ki napadajo različne spektre linearnega in strnjenega pisanja: v »lingvističnem kabaretu« Hotel Andro.gen je ustvarila bohotno mrežo referenc in samonanašalnosti, ki je pobirala tudi iz prejšnjih romanov Električna zadrga in Amsterdam 12.45 Ram. Predvsem je prepoznavna njena naravnanost k širjenju pisanja v splet, enkrat so to reference, tokrat, v sprimku Tri barve za eno smrt, pa pogoste navezave na tisto, kar se skriva v QR-kodah – za tiste, ki jih bodo med branjem odklepali. Za vse druge je sklicevanje na avtoričina vizualna dela samo še dodaten način širitve teritorija, in kakor je bil Hotel Andro.gen nekakšne litanije, je zgoščenka proznih fragmentov Tri barve za eno smrt posvečena barvam. Njihovemu mitičnemu izvoru, svetotvornosti, predvsem pa – kar je spet prepoznavno avtorsko – nezmožnosti besede, jezika, da bi poimenovala vse odtenke, da bi vzpostavila dovolj gosto in natančno mrežo označevalcev, ki bi lahko zajeli celoten barvni spekter.

Michel de Montaigne: Eseji I–III

Mož izpred pol tisočletja pa nam ne razkriva le duha svoje dobe, postreže nam s kulturno zgodovino od Perzijcev, antike, indijanskih kraljev, papežev in poganskih vladarjev. A ne v smislu leksikonskih gesel, marveč v esejih, katerih naslovi se nam zdijo, kot da so pobrani iz našega vsakdanjika: o starosti, o umetnosti razpravljanja, o moči domišljije, o vzgoji otrok, o smrti, o negotovosti naše presoje, o brezdelju …

Matt Haig: Človeška bitja

Angleški pisatelj Matt Haig (1975), tudi pisec stvarnega, priročniškega čtiva, na koncu romana Človeška bitja doda za literaturo sicer nepotreben dodatek o vzrokih za nastanek tega pisanja. Upraviči ga kot samoterapevtsko, po depri se je usedel za tipkovnico, da bi videl in sprevidel, kako je čutiti in govoriti o čustvih, ki so mu bila prej nedostopna. Da bi razumel skrivnosti človekovega srca, zapletene mehanizme, ki nam omogočajo preživeti in se včasih celo izvleči iz depresije, si je omislil Nezemljana na tajni misiji. Ta je nesmrten, kot se za visoko razvita bitja spodobi, a se preveč ufura v svojo nalogo in je zato za nadrejene izgubljen. Mogoče tudi nevaren za razkritje civilizacije nekje tam daleč in njene namere, da izbriše človeški rod z obličja Zemlje in mu prepreči, da bi zavojeval neke daljne in s tem njene svetove.

Francesco Petrarca: Pisma v antiko

Mož je večidel bival na teritoriju med Firencami, Avignonom in Benetkami, a ne prav ležerno, pred sovražniki je že od rojstva bežal iz kraja v kraj. Bil je slaven, razglašen za lavreata pesniške Evrope, a ni ustvarjal le poezije, ampak tudi iz prijateljev sovražnike. V času, ko ni bilo spleta, je v javno objavljenih pismih ironično zbadal tedanje kulturne korifeje, ko je dokazoval, da so si slavo gradili na tujih izrekih in prisvajanju idej drugih avtorjev. Obnašal se je kot gospodar časa: pisal je pisma Liviju, Varonu, Seneki, Vergilu, ki so živeli krepko tisočletje pred njim. A tudi Homerju: dva tisoč let po njegovi smrti se nanj obrača z opravičilom, ker mu piše v latinščini, saj mu v grščini ni enakovreden.

Andrej E. Skubic: Pa čeprav buldožer

Čeprav na koncu žena komentira, da je roman, ki se ravno končuje, eden bolj filozofskih, torej manj pripet na izkušnjo in bolj špekulativne narave, sodi Pa čeprav buldožer med osebnejše romane domačega pisatelja in prevajalca Andreja E. Skubica (1967). Tudi zato, ker se tokrat pojavi v fokusu in dobi glas pisatelj in ne oglaševalci, odvetniki poštenjaki (vsaj po lastnih besedah) ali izraelski znanstveniki, ki poskušajo izločiti notorično h kregarijam nagnjeni gen Praslovenca in ga podtakniti Palestincem, da jim zaradi notranjih driblarij nikoli ne bi uspelo ustvariti države. Pa zato, ker roman obdeluje teme, ki so pisateljskemu poklicu lastne: težave s samotnim nočnim pitjem v imenu kreativnosti, premislek, kako resnično življenje in osebe iz pisateljevega kroga vstopajo v njegovo literaturo, tu so nujno še etični zadržki pred razprodajo svoje preteklosti in intime.

Uroš Ahčan: Skalpel

Zdaj je iznenadil drugače: namesto s kirurškim skalpelom se je predstavil z obširno izpovedjo o življenju kirurga. Prvo poglavje v obliki dnevnika mladega kirurga ne obeta veliko. Frenetično napolnjeni dnevi s kratkimi refleksijami sicer ilustrirajo delovni ritem, a bralca puščajo na distanci. Nadaljevanje z zgodbami o opravljenih operacijah pa prinese preobrat: naenkrat skozi tekst privre strast plastičnega in estetskega kirurga, ki mozga o idejah in rešitvah – kako iz polomljenih, povoženih in prežaganih teles nazaj sestaviti človeka; ne za silo skrpanega, temveč denimo planinca, za katerega ni kazalo, da bo po poškodbi sploh še kdaj hodil, potem pa je svojemu rešitelju poslal razglednico z osvajanja himalajskih vrhov. A himna profesiji prestopi v naslednjem poglavju v kritiko medicinske industrije, zdravstvenih zavarovalnic in nizkocenovnega medicinskega turizma lepotne kirurgije, ki pa ni pisana apriorno, marveč iz lastnih izkušenj, često v obliki mehkega cinizma. Sploh, ko na svetovnem kongresu naleti na zvezdo, ki poskuša zasijati s primeri, podprtimi s fotkami njegovih posegov. Ali z razkrivanjem spektakla neposrednih prenosov kirurških operacij, ki bolnišnice spreminjajo v športne arene. Z ironijo pa ne varčuje niti pri sebi, saj niza anekdote iz zasebnega življenja, kjer v maniri črnega humorja slika svoje poslanstvo – maloprej je še veseli svat, zdaj kirurg z ženinom v operacijski dvorani, pri čemer jima uspe, da ko se vrneta, večina še opazi ne, da je dve uri rajala brez njiju.

Kazuo Ishiguro: Klara in Sonce

Nobelovec Kazuo Ishiguro (1954, Nagasaki), pripovednik japonskih korenin, ki je v angleški pripovedni tradiciji domač in zato prevzema zahodne žanrske predpostavke, je zaslovel z romanom Ostanki dneva, v katerem je združil japonski način služenja in manire angleškega visokega plemstva. V romanu Ko smo bili sirote je dogajanje prenesel v Šanghaj v času japonske okupacije, v katerem detektiv, ki je odraščal v Angliji, išče svoje starše in se ukvarja z njihovo skrivnostno ugrabitvijo; vendar je velemesto s svojimi iracionalnimi zakonitostmi preveč kaotično, da bi ga lahko zaobjel z razumom, zato se pripoved izteče v razočaranje, v deziluzijo, stvari pa se izkažejo za popolnoma drugačne od preiskovalčevih pričakovanj.

Kakršen gospodar, takšen pes

Knjigo Imena slovenskih psov, nedavno izdano pri založbi ZRC SAZU, je Marko Snoj, dr. jezikovnih znanosti, etimolog in slovaropisec na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, posvetil »bitjem, ki nam krajšajo čas in podaljšujejo življenje«. Publikacija, ki jo avtor opisuje kot »spomenik živalim, ki so se pred 15.000 leti ali več odločile živeti v podrejenem in brezpogojnem sožitju s človekom«, je nastala na pobudo njegove žene Alenke, ki je, kot je dr. Snoj povedal v pogovoru za Mladino, »vsaj duhovna soavtorica knjige, če ne še kaj več«. Rekla mu je: »Iz vsake stvari narediš slovar, zakaj ga ne bi še iz psov.« In tako je tudi storil.

Nastassja Martin: Verjeti v zveri

Dogodek, ki ustvari knjigo. Seveda s pomočjo pisateljice, ki na podlagi dveh minut spiše 150 strani minuciozno sestavljene pripovedi, ki prav do zadnjih strani zadrži vsebino smrtonosnega srečanja.

Emily St. John Mandel: Postaja Enajst

Postaja Enajst kanadske avtorice Emily St. John Mandel (1979) je nastala pred kovidno socialno ohromitvijo, tako da ne zapade aktualizmu, čeprav ima z zadnjo pandemijo tesno navezo. Le virus gruzijske gripe s kar najkrajšo mogočo inkubacijsko dobo, ki hipoma pobere skoraj vse in zaradi katerega sledi zatemnitev nam znane civilizacije, je precej usodnejši in zato po opravljenem delu brez popisa represije in karantenskih prepovedi hitro izzveni. Preživelci pretežno po naključju tako razen ostalin civilizacije in okostnjakov, starejši tudi spominov na tehnologijo in prejšnjo normalo, nimajo stika s preteklim, to jim ne pomeni morebitne grožnje, prej prostor nostalgije. In postopoma ponuja upanje, da bo enkrat spet vsaj nekoliko bolje.

Ur. Damir Globočnik: Hinko Smrekar: poznal sem tokove sveta

Njegova pisma, življenjepis in zbadljive objave v časnikih, med njimi pa seve izbor njegovih ilustracij. Ki kažejo, kako je bil tudi mag pisanja. Bil je zvezdnik, ki je bil raje na ulici kot na Parnasu. Hinko Smrekar (1883–1942) je bil po avstrijskem policijskem zapisniku notorični alkoholik in razgrajač. Oglobljen je bil, ker je hodil po Šiški nespodobno oblečen; odet v kopalne hlače in rjuho. Tudi ko je objavil legendarne karikature Martina Krpana, mu je kritik očital, da ima narodni junak premajhno glavo in je predebel. In avtor mu v časopisnem odgovoru ni ostal dolžan. Spet kdaj je objavljal obešenjaške osmrtnice. Ko je pisal ocene razstav, si je širil krog antagonistov. O slavni slikarki je zapisal: »Čopič suče in udriha kot širok viteški meč. Precejkrat kar močno zdrkne. Pa ima človek toliko veselja nad tem bodrim mečevanjem, da teh spodrsljajev niti ne šteje in jih hote prezira.« Bil je vrelec idej: ob polemiki, kam bi prestavili Prešernov spomenik, je predlagal, naj spomenike na vozičkih po potrebi prestavljajo po mestu. Drugoval je s Cankarjem in si omislil pivsko tekmo, v kateri so pred Največjega prinašali pijačo, on in tovariši pa so mu pred nosom praznili kozarce, a nazadnje vsi skupaj končali v stanju, da nihče več ni vedel, kdo je odnesel palmo zmagovalca.

Feliks Plohl: Grešnik na kvadrat

Že v prvi knjigi, Vsi moji grehi, avtobiografiji, za katero je v Bosni in Hercegovini rojeni pisatelj Feliks Plohl (1973), ki zdaj živi na Danskem, navdih in metodo dobil na delavnicah kreativnega pisanja v slovenskem zaporu, se je ukvarjal s potovanjem po deželi senc, z brodenjem po ameriškem in kanadskem socialnem dnu, med prostitutkami in prekupčevalci. Vmes se je malo považil s svojimi junaštvi, recimo z ustrahovanjem kolegov v času vojne v Bosni, pa z ljubezenskimi pustolovščinami, ampak vseh grehov, recimo tistega, zaradi katerega je pristal na mednarodni tiralici, seveda ni popisal, kar je kar zvijačno za nadaljevanje. In v primeru uspeha kliče po njem.

Aleš Berger: navsezadnje

Prevajalec in pisatelj, nekoč tudi urednik in kritik Aleš Berger (1946) si je izmislil nov literarni žanr, v katerem je spregovoril skozi starizem.

Kanae Minato: Izpovedi

Roman Izpovedi, prvenec japonske pripovednice Kanae Minato (1973), je srhljivka in proza suspenza; že v prvem poglavju je poslovilni govor profesorice, ki po utopitvi hčerke v šolskem bazenu pred dijaki razgrne razloge za prenehanje poučevanja. Čeprav ne omeni poimensko obeh dijakov, ki ju krivi za smrt, bolj namiguje, se nadnju zgrne celoten razred, letom primerno ju obmetavajo s tetrapaki mleka in podobno, vendar tisti, ki še hodi v šolo, ves ta mobing vdano in zvijačno prenaša. Kot da se ga ne tiče. Sledimo zapletenemu postopnemu razkrivanju dejanj, ki so pripeljala do hčerine smrti, med njimi je recimo občutek manjvrednosti in odsotnosti ljubezni, s katerim se nekateri dijaki dvignejo nad druge, in ti svojo genialnost uporabljajo proti tistim, ki jih v resnici prezirajo in podcenjujejo. Kot se do konca ne ve, kdo drži niti v rokah, kdo nadzoruje igro in kako veliki bodo vložki – in izgube.

Marc Bloch: O zgodovini, spominu in lažnih novicah 

Bloch (1886–1944), eden od ustanoviteljev znamenite analovske šole in avtor številnih zgodovinskih del, tokrat, žal, le z drobno knjižico zapiskov in predavanj, ki je izšla pol stoletja po njegovi smrti.

Vesna Lemaić: Trznil je, odprla je oko

Vesna Lemaić (1981) je v prejšnjih zbirkah kratke proze in krajših romanih popisovala svoje sprotno družbeno življenje, od zasedbe trgca pred borzo in taborjenja na njem, potem pa v nagrajeni zbirki Dobrodošli spregovorila o različnih vidikih sprejemanja tujcev, tudi neolepšano in realistično – recimo o kregarijah mater okoli podarjenih koles, pa tudi o organizaciji in prostovoljcih, ki so se javili za lajšanje migrantskih usod. Tokrat je v zbirki šestih zgodb Trznil je, odprla je oko angažma usmerjen v popisovanje lastne zgodbe, kakor jo vidi skozi dedove oči, in čeprav je v ospredju on, borec in kasnejši oficir, hkrati gledamo postaje na pripovedovalkini poti.

Simon Barnes: Zeleni planet: skrivno življenje rastlin 

Ali lahko tekst tekmuje z dokumentarnimi posnetki, ki navdušujejo množice? Na ravni fascinacije nad živimi podobami je izgubljen, zatorej namesto nje ponuja razumevanje bivanja rastlin, ki jih predstavi kot najpresenetljivejše kreature. Ista vrsta znotraj sebe premore diametralno nasprotne oblike življenja. Baobab spada med čuda prirode. Ne le da zna skoraj brez vode rasti v puščavah, sposoben je obnoviti lubje, ki mu ga uničijo sloni, posebnež, katerega premer debla meri 14 metrov in ki običajno doživi tisoč, često tudi dva tisoč let. Njegov antipod je kratkoživi balzovec v tropskem gozdu, ki le v nekaj letih zraste 30 metrov v višino, je pač velemojster za črpanje vode, a tako mehkega lesa, da bi ga človek zgolj po otipu ne prepoznal kot drevesno vrsto. Knjiga po eni strani prinaša pahljačo nepredstavljivih oblik bivanja, po drugi pa ponudi metikulozne obrambne mehanizme. Liste divjega tobaka denimo napada veščec s svojimi gosenicami. Tobak se brani tako, da v liste pošlje strupene snovi in ustavi gostijo, obenem pa sprošča jasmonsko kislino, ki privabi hrošče, ki se prehranjujejo z gosenicami. Ker pa številne preživijo, udari tobak še enkrat – izpusti novo kislino in z njo pritegne kuščarje, da pospravijo velike odrasle gosenice. Temeljiteje ko bo pokončal sovražnika, lepše bo živel? Nikakor, ključ za njegovo razmnoževanje je prav veščec, katerega metulj oprašuje cvetove tobaka. Torej – preveč uspešna obramba je samomor! Tekst prinaša domiselne strategije bivanja rastlin v deževnih tropih, v vodah in puščavah, kjer veter habub dvigne tudi kilometrski zid trdnega materiala, ki ga prenaša s hitrostjo 60 kilometrov na uro, in s tem raznese semena rastlin na širne konce dežele. Če je kdo zaslužil naziv sir, je to Attenborough.

Per Petterson: Moški na mojem mestu

Norveški pisatelj Per Petterson (1952), ki je bil pred leti čtivo za maturitetni esej z romanom Konje krast, ta se je dogajal v času druge vojne na Norveškem, se tokrat loteva prebolevanja. Potem ko so pisatelju na goreči ladji, ki je seveda vsesplošno znana nesreča in pobere na ta račun precej sočutja pri soljudeh, umrli vsi najbližji, njegova primarna družina, se žena s tremi hčerami odseli. S puncami se najprej še redno sestajajo, dokler enkrat iz jeze ne zavijuga v jarek z njimi vred; potem se obiski razdredčijo.

Vaclav Smil: Kako v resnici deluje svet

Pojasni šest tem: goriva in elektriko, proizvodnjo hrane s fosilnimi gorivi, civilizacijo amonijaka, jekla in plastike, globalizacijo, nevarnosti – od virusov, kontaminirane hrane do Sončevih izbruhov – ter razumevanje okolja in prihodnosti. Čeprav te vsebine sodijo v šolski kurikul, slehernika kvečjemu oplazijo med sledenjem priložnostnim medijskim zapisom. Smil jih je strnil v esejistično formo, kajpak podprto s podatki. Vzemimo prehrano – v pol stoletja se je število prebivalcev Zemlje zaradi uporabe nafte v pogonu kmetijstva in v transportu ter pesticidov in umetnih gnojil povečalo za pet milijard. Podatki z žitnih polj v Kansasu prinašajo primerjavo količine človeškega dela, potrebnega za kilogram pšenice, v obdobju dveh stoletij. Z desetih minut se je zmanjšala na manj kot dve sekundi!!! Avtor vzame v pretres tudi siromašenje grude zaradi industrijskega kmetijstva in kontaminiranost hrane z insekticidi, fungicidi in množično rabo antibiotikov v živalski reji. Tako zastavi tudi alternativni pogled v prihodnost, ko bi se denimo vrnili v idealno sonaravno kmetovanje in bi se ljudje množično selili nazaj na podeželje. Ker je količina razpoložljive plodne zemlje omejena, bi s predindustrijsko pridelavo lahko prehranili le polovico sedanjega prebivalstva. A pisec ne obupa, ozre se proti sodobni porabi kalorij: neaktivna oseba jih potrebuje 2000, poje pa jih za 3000 do 4000. Rešitev, ki je na dlani, je pa neuporabna, saj v družbi pač ni asketizma. Še huje, ljudje niso sposobni misliti velikih števil. Najpremožnejši imajo po sto milijard, ubožni afriški priseljenec pa ima vrednost deset dolarjev v razcapanih oblačilih in ponošenih čevljih. Matematična razlika med njimi je 1011 proti 101, torej deset velikostnih razredov. A za nematematika, ki si velikost predstavlja le z množenjem – nepredstavljiva.