Billy Woods & Kenny Segal: Maps

Ko govorimo o konsistentnosti in ameriškem neodvisnem hiphopu zadnje, recimo, desetletke, je billy woods na samem vrhu popisa doslednic in doslednežev. Tako rekoč brez enega zgrešenega strela nas zalaga s samimi vrhunskimi udarci realizma lucidnih vinjet brez šodra. Maps je tematski album sizifovskega turnejskega življenja: neskončnega premikanja med mesti, vmesnega prostora in časa med koncertiranjem, kroničnega nespanja ..., ki je obenem ležeren, resnoben in duhovit. Skiciran, a precizno slikovit. Hkrati je tudi novo woodsovo sodelovanje s producentom Kennyjem Segalom z izvrstno izbiro gostov: Danny Brown, Quelle Chris, Sam Herring (Future Islands), Shabaka ... Genialnost nespečnosti.

Različni izvajalci: Trust The Rust vol.1

Domača specializirana založba KRI, ki jo kurirata veterana Schrauff in Lavka, na drugi izdaji servira prerez darkerskega, formalno šablonskega, umazano distorziranega, s patino saturiranega kasetnega zvoka zaznamovanega EBM, wave in electro izrazja z različnih koncev sveta – od ameriških, ruskih, britanskih, italijanskih in ljubljanskih fotrov do čilenske mladeži ter mednarodno vse bolj uveljavljenega hrvaško-slovenskega dvojca Black Dot. Gre za nišne, retronostalgično obarvane elektronske estetike z oldskul pridihom, ki v punk duhu stavijo na surovi zven starih analognih mašin (ali digitalnih emulatorjev analognega zvoka) in primarno nagovarjajo poznavalsko publiko, doma v EBM in electro scenah.

SBTRKT: THE RAT ROAD

Ko je Aaron Jerome naredil rebranding – si nadel masko, novo ime in začel delati bolj trendovsko muziko – je vedel, kaj počne. Tak je vsaj vtis skoraj petnajst let kasneje. Pod imenom SBTRKT se je hitro uveljavil kot eden najbolj iskanih remikserjev basovskih muzik, pomagal pa je tudi pri katapultiranju karier različnih vokalistk. Po nešteto sodelovanjih in dveh albumih zdaj streže z zajetnim kupčkom kar dvaindvajsetih posnetkov, ki še enkrat potrdi: Jerome ima edinstven občutek za plasiranje gostujočih glasov (teh je spet precej), obvlada pa tudi plasiranje stilemov klubskih muzik v normative popa. Tokrat sicer z več posnetki počasnega teka in kratkega formata. Bolj nekakšen showreel kot pravi album.

Dora Tomori: Where No Heartbreak Has Gone

Dvajsetletna kantavtorica Dora Tomori, ki se je v zadnjih dveh letih na domači indie sceni uveljavila kot eden vznemirljivejših glasov mlajše generacije, sodi med tiste rosno mlade umetniške duše, ki so osebno in ustvarjalno levitev doživele med koronsko krizo. Predstavnica ene bolj prizadetih generacij, ki so bile v ključnih letih odraščanja, na prelomu iz najstniških let v odraslost, potisnjene v obremenjujočo osamo, se je med karantenami prepustila glasbenemu ustvarjanju in presenetljivo hitro postregla z nadpovprečno »resnim« pesmopisjem. Predvsem izstopa z izrazitim vokalom, ki ga zaznamuje za ta leta nepričakovana globina. Čustvena teža njene interpretacije in fino niansirana artikulacija angleških besedil namigujeta na zrelost, navadno značilno za avtorice s precej več življenjske kilometrine.

Dean Komel: V paralelah smisla

Recimo pojem enciklopedije, ki ga večina vzame za samoumevnega. A kaj se zgodi, ko ga začnemo misliti skozi paralele z antologijo, panoramo, slovarjem? Ali ko brskamo po vzporednicah tako, da se ustavljamo pri konkretnih primerih enciklopedij? Jasno, od Wikipedije nazaj mimo Diderot-d’Alembertove enciklopedije, vendar to predvidljivo pot avtor zapelje do nepredvidljivega – bizantinski patriarh Foti (810–893) je zapustil Myriobiblos, ki je zbirka 280 knjižnih recenzij. Recenzija je torej enako oblika enciklopedije. Po drugi strani se mišljenje kaže skozi zaznamke, ki jih pripisujemo k tekstom, toda od tod spet odskok k paralelnim spiskom, seznamom, ki pripelje do avtoritete avtorja. Stvari mislimo tako, da jih postavljamo v odnose, ustvarjamo red, ki daje vtis zaključenega spoznanja. Ki se lahko uporablja kot arhiv. Toda v hipu, ko potegnemo vzporednico s spominom, tudi arhiv ni več isti. Španski filozof Preciado gre recimo tu po drugi poti kot Komel: spominu zoperstavi pozabo, ki pa jo vzame za objekt spoznanja – ravno to, kar sem pozabil, mi pove največ o meni. A naš filozof prav s koraki prek paralel podarja bralcu izzive, kako se lotevati sveta. Ko parafrazira Foucaultovo igranje z Borgesovo taksonomijo živali: tiste, ki pripadajo cesarju, balzamirane, udomačene, tiste, ki jih je mogoče prešteti etc., resda prinaša nekonsistentne vzporednice, a hkrati osvobaja od vsiljenih perspektiv. Zakaj ne bi reči pogledal od drugod? To te pripelje do drugačnega smisla. Toda ali so najbolj razširjeni smisli oziroma dominantna politična pojmovanja tudi resnica sveta?

Peter Handke: Ponovitev

Nobelovec Peter Handke (1942), avstrijski Korošec, je o rojakih svoje slovenske matere že pisal, recimo v romanu Žalost onkraj sanj pa v napol proznem in napol dramskem delu Še vedno vihar, ki je sploh posvečeno kleni skupnosti na senčni strani Karavank. Tokrat se v tridelnem romanu ukvarja z dvajsetletnikom Filipom Kobalom, ki ga lasten nemir in samoiskanje, materino umiranje in očetovo pogrezanje vase poženejo na popotovanje za izginulim bratom. Opremljen z dvema njegovima knjigama prespi v predoru blizu jeseniške železniške postaje, prekinjeno potovanje nadaljuje skozi Bohinj in Posočje na Kras.

Ghosted

Chris Evans je Cole, astmatični kmet, ki na sejmu sreča Sadie (Ana de Armas), samsko in osamljeno kuratorko (»Moja hladna, prazna hiša ima hladen, prazen hladilnik«), a ne opazi, da med njima obstaja seksualna napetost. Na to ga mora opozoriti branjevka. Še celo tega, da flirtata, ne opazi. In še preden rečete romantična komedija, že eksplozivno vrtita globus, saj se izkaže, da je Sadie v resnici tajna agentka, francoski trgovec z orožjem (Adrien Brody), citat Ernesta Stavra Blofelda, pa misli, da je Evans sunil ekskluzivno orožje za množično uničevanje. Kar se začne v pakistanskem magic busu, ki se prelevi v citat Hitrih in drznih, se konča v atlantski vrtljivi restavraciji, ki se prelevi v centrifugo – brez magičnih trenutkov. Varnostni pas ni nujen – tako je več priložnosti za prepadno visenje iz avta.

Marlowe

Ko privatnega detektiva Philipa Marlowea (Liam Neeson) leta 1939 obišče bogata dedinja (Diane Kruger), tipična »osupljiva blondinka«, ki hoče, da najde njenega »pogrešanega« ljubimca, rekviziterja nekega holivudskega studia, se odpre portal v losangeleški babilonski labirint, ki ga spletajo medejske fatalke (Jessica Lange), dilerji (Alan Cumming), lastniki nočnih klubov (Danny Huston), politiki (Mitchell Mullen), dekadentne elite, pokvarjeni policaji, mehiški gangsterji in matere, ki hočejo to, kar hočejo njihove hčere, toda vsi so tako medli, sterilni, brezdušni, inertni in voščeni, kot da bi padli iz muzeja noir ikonografije.

Varuhi galaksije: 3. dejanje

James Gunn je posnel Varuhe galaksije (in nadaljevanje), ki so bili tako osebni, da so osvežili Marvelovo kinematično vesolje, toda leta 2018, ko naj bi posnel drugo nadaljevanje, so desničarji, razkrinkovalci antitrumpovskih liberalcev, obelodanili njegove stare politično nekorektne »šale« o pedofiliji, posilstvu, aidsu, 11/9 in holokavstu, tako da ga je Disney, lastnik Marvela, odslovil. Potem si je premislil: Disney je pač korporacija, ki noče razočarati svoje klientele, klientela Varuhov galaksije pa je hotela Gunna. Ko je začel vendarle snemati drugo nadaljevanje, Varuhe galaksije: 3. dejanje, je bilo že jasno, da bo kariero nadaljeval pri Warnerju, v DC-jevi superjunaški galaksiji, zato ne preseneča, da tretji Varuhi galaksije izgledajo kot film nekoga, ki je z eno nogo in mislimi že drugje. Vsi sladki, gladki, patetični Varuhi vesoljskega miru – od zapitega, depresivnega Petra Quilla (Chris Pratt) in Draxa (Dava Bautista) do Nebule (Karen Gillan), Mantis (Pom Klementieff) in Groota (Vin Diesel) – se vrnejo, tudi Gamora (Zoe Saldaña), no, njena nova, amnezična, precej ciničnejša verzija (v filmu Maščevalci: Brezmejna vojna jo je ubil njen oče, Thanos), genialni rakun Raketa (Bradley Cooper) – Space Oddity, okej, Creep – pa dobi celo travmatično zgodbo o izvoru, ki je povezana z Visokim evolucionarjem (Chukwudi Iwuji), norim znanstvenikom z božjim kompleksom (kozmični dr. Moreau), njegovim stvarnikom in stvarnikom novega »utopičnega« planeta (Counter-Earth), s katerim se hoče nahraniti tudi destruktivni, diabolični in distopični Adam Warlock (Will Poulter), toda od tiste afinitete do outsiderjev in alternativnosti, tiste lucidne nagnetenosti in tistega finega »bartonfinkovskega« toucha ostaneta le še disneyjevsko opevanje družinskih vrednot (družina je v hladnem, ravnodušnem vesolju vse) in še iskanje prizorov, ki bi se dobro podali štiklom bendov Radiohead, Flaming Lips, The Beastie Boys in The Mowgli’s ter stoprvemu comebacku Sylvestra Stallonea.

Klub zadovoljnih žensk: Naslednje poglavje

Diane Keaton, Jane Fonda, Candice Bergen in Mary Steenburgen, najboljše prijateljice in članice knjižnega kluba, ki jih ne loči niti kovidski lockdown (hvala, Zoom!), se pod vplivom svojih najljubših knjig, Coelhovega Alkimista in Normalnih ljudi, ki jih je napisala Sally Rooney, odpravijo na once-in-a-lifetime romantično komični trip po Italiji, pri čemer »najlepša mesta na svetu«, Firence, Rim in Benetke, naskočijo tako strastno, kot da so jih pravkar odkrile – tako kot nekoč Krištof Kolumb Ameriko. Pričakovali bi, da jih bo – tako kot njihova vzornika, Sally Rooney v Normalnih ljudeh in Paula Coelha v romanu Veronika se odloči umreti – zaneslo v Ljubljano, »najlepše mesto«, kar bi se morda tudi zgodilo, če bi jim Turistična zveza Slovenije za filmski »obisk« dobro plačala: film Klub zadovoljnih žensk: Naslednje poglavje namreč izgleda kot dolg, plačan oglas za Italijo. In to res zelo dobro plačan, saj popotnice, ki o staranju vedo toliko vicev, kot jih ve Cyrano de Bergerac o dolgem nosu, in ki bi se druga z drugo poročile, če ne bi bile fanatične heteroseksualke (vsaka fraza – tudi »gnetenje testa« – je double entendre, vsaka italijanska beseda je metafora »tiča«, celo cucina, kuhinja), nenehno poudarjajo, da jih je tja pripeljala »Usoda«, v vsem pa vidijo »Znamenje«.

Zveri

V Zvereh se galicijska vas prelevi v bojišče, ko se vanjo preseli francoski meščanski par (Denis Ménochet & Marina Foïs), ki hoče tam prakticirati svoj idealistični, ekološki, organski lifestyle, a pri tem ne naredi ničesar, zaradi česar se deklasirani, zakotni, zapuščeni, deprivilegirani domačini, ki komaj shajajo, ne bi čutili ponižane in izkoriščane, še toliko bolj, ker hočejo zemljo dobro prodati podjetju, ki hoče tam postaviti vetrno elektrarno, in se odseliti, na bolje, toda »kupčija stoletja« bi prišla v poštev le, če bi zemljo prodali vsi, tudi Francoza, ki pa se delata Francoza, saj tega tipa razredne solidarnosti ne priznavata. Dovolj premožna sta, da se jima ni treba solidarizirati.

Kaj bi se zgodilo, če bi si evtanazijo prisvojila populistična desnica

Balada o Narayami, brutalna mojstrovina, ki bo v Kinodvoru na voljo le 16. maja in ki je pred štiridesetimi leti pobrala zlato palmo (Imamura je pred tem posnel nekaj kultnih klasik, recimo Pornografe in Maščevanje je moje), ni za nežne, pa ne le zaradi »tistega« seksa, ki danes deluje še šokantnejše kot leta 1983, ampak zaradi neobičajne »evtanazije«, ki jo prakticirajo v neki zakotni, zelo tradicionalni, ekonomsko prikrajšani vasi ob vznožju Narayame. Tu imajo namreč navado, da človeka, ki dopolni 70 let, odpeljejo na vrh te gore, kjer se potem izstrada do smrti. Takšen je konsenz. Nihče se ne upira. Vsi imajo dovolj časa, da se pripravijo na smrt. Tudi Orin (Sumiko Sakamoto), ki bo kmalu dopolnila 70 let. Le še nekaj stvari mora urediti. Recimo: poskrbeti mora, da si bo njen najstarejši sin Tatsuhei (Ken Ogata), ki jo bo tja, na zadnji sprehod, pospremil, omislil ženo, kajti v tej vasi imajo še eno navado – poroči se lahko le najstarejši sin.

Haidy Kancler / Režiserka, scenaristka in montažerka, ki jo navdihujejo ljudje, od izjemnih umetnikov do športnikov

Za filmsko režiserko Haidy Kancler je pestrih nekaj let. Njen dokumentarni film Smučarske sanje, zgodba o treh afganistanskih dekletih, ki jih želja postati profesionalne smučarke popelje v Avstrijo, tam pa nič ne poteka po pričakovanjih, je nedavno zaključil festivalsko turnejo. Režiserka pravi, da je bil za vse vpletene to življenjski projekt, za katerega si niti v najbolj divjih sanjah ni predstavljala, da bo tako naporen, turbulenten, nepredvidljiv in hkrati tako nagrajujoč. A resnično življenje piše najbolj nore zgodbe, pravi Haidy Kancler, in tudi njena življenjska zgodba je daleč od predvidljivega.