Lucijan Zalokar: Dirka od bloka do drevesa 

Avtor je kompetenten: kot novinar pozna zgodovino športa in dopingiranje šampionov, kot nekdanji atletski reprezentant pa se zna postaviti v kožo lovcev na zmage.

Sally Rooney: Kje si, prelepi svet?

Irska pripovednica Sally Rooney (1991) je v prejšnjih romanih, v Pogovorih s prijatelji na primer, skozi prijateljstvo in partnerstvo dekliškega para, ki se zaplete z drugim, bolj hetero parom, premišljala o prihodnosti svoje generacije, obveljala je tudi za njeno glasnico in v imenu tega dosegla ne le priljubljenost, temveč tudi podirala prodajne letvice. Njeni liki načeloma sodelujejo v družabnem in kulturnem življenju, so jezikovno artikulirani in premišljajo prihodnost, če se jim že fluidna in neulovljiva sedanjost izmika in jim polzi skozi prste. Predvsem se jim zdi, da so časi težki in odgovori na vprašanje, kaj početi in kako stvari početi v splošno zadovoljstvo, tudi notranje, še težji.

Čas je, da stvarnikom pogledamo v oči

Maraton slovenskih filmov, za katere le redko slišimo, bo v torek, 2. maja, v ljubljanskem Kinodvoru nadaljeval to, kar je lani začel maraton slovenskih filmov, za katere niste še nikoli slišali. Slovenski filmi, za katere niste še nikoli slišali, so bili Zarota, Lažnivka, Ljubezen na odoru, Mrtva ladja in Nočni izlet. Slovenski filmi, za katere le redko slišimo, pa bodo Sončni krik, Pomladni veter, Krč, Trenutki odločitve in Dobri stari pianino. Še redkeje pa jih vidimo. Vraga, nekaterih sploh nikoli. Po malem smo pozabili, da obstajajo. A prav to, na kar smo pozabili, nas je naredilo. Ti pozabljeni, potlačeni filmi so naši originalni stvarniki, naši pravi očetje in matere. Ja, potlačili smo jih. In 2. maja se bo potlačeno vrnilo – čas je, da svojemu potlačenemu pogledamo v oči.

Mama mafia

Tale farsa, skoraj groteska, že kar burleska, v kateri ameriška predmestna gospodinja (Toni Collette), ki masturbira na kuharske šove in ki jo mož prevara s feministko (»Podpiram vašo pravico do jeze«), podeduje »nevidno družino«, mafijsko kraljestvo v Italiji, in postane doña Balbano, hoče biti feministična (toksični mafijci si bodo želeli, da doña ne bi imela tako visokih pet) in tarantinovska (tem brutalnejše, ko je nasilje, tem komičnejše je), a ne ve, kaj bi z Monico Bellucci, še manj pa, kaj bi s sloganom »jej, moli, fukaj«. (kino)

Trije mušketirji

V Franciji se leta 1627 kopičijo smeti: napetosti med katoličani in protestanti se zaostrujejo, državljanska vojna se levi, vojna z Anglijo je pred vrati, kardinal Richelieu (Éric Ruf ) rovari, polarizacija je čedalje eksplozivnejša, kraljica Ana (Vicky Krieps) skrivaj flirta z buckinghamskim vojvodo (Jacob Fortune-Lloyd), fatalna Milady (Eva Green) že leze v Machiavellija, zarot je več kot teorij zarot, kralj Ludvik XIII. (Louis Garrel) pa je tako izgubljen in nemočan, da ga lahko rešijo le trije mušketirji, Athos (Vincent Cassel), Porthos (Pio Marmai) in Aramis (Romain Duris), ki jih nepričakovano okrepi D’Artagnan (Francois Civil), podeželski Clouseau, na katerega se lepijo čudeži. Če je treba, se pred kroglo, ki leti proti njemu, vrže Biblija.

Nekega lepega jutra

Sandra, ki jo igra Léa Seydoux, nekdanje »Bondovo dekle«, je pariška mučenica samozatajenosti: ovdovela prevajalka s hčerkico, nebogljenim očetom (Pascal Greggory), nekdanjim profesorjem filozofije, levičarsko materjo (Nicole Garcia) in zakrnelim libidom – spolnih odnosov ni imela že pet let. Ko sreča Clémenta (Melvil Poupaud), svojega starega, poročenega prijatelja, sicer kozmokemika, in mu to pove, ga to vidno vzburi (hej, ker ni toliko časa, je spet devica!), toda vzburjenje je vzajemno, saj tudi on deluje tako, kot da ni fukal že pet let. Pariz postane njun »Bergmanov otok«.

Ljudi ni ravno lahko imeti rad

Film Mona Lisa in krvava luna, ki ga je posnela Ana Lily Amirpour, avtorica kultnega šokerja Ponoči hodi sama, se začne v »Domu za umsko bolne mladostnike« (Home For Mentally Insane Adolescents), kjer zagledamo Mona Liso (Jeon Jong-seo), katatonično mladostnico korejskega rodu, a »negovalka«, verjetno Trumpova volivka, ki jo ravno žali in ponižuje, ne ve, da je v resnici Carrie, ja, Carrie White – s telekinetično ofenzivo jo prelevi v krvavico. Potem pobegne. Mona Lisa je talentirana, a ustavljena. Divja, a subverzivna. Odtujena, a lačna. Zatrta, a jezna. Brez skrbi, ni Paul Kersey, še manj »titanska« Alexia, bolj Rdeča kapica (ali Milena iz Hladnikovega Peščenega gradu), ki ne razume, zakaj moški plačujejo, da gledajo gole ženske, ki plešejo – nočni, mračni, perverzni, karnevalski New Orleans postane gozd, poln volkov, ošabnih, zateženih, vzvišenih, lunatičnih, toksičnih moških. Oh, in žensk, ki so druga drugi toksični moški.

RotorMotor / Producentsko-didžejska naveza, ki stavi na energičnost in karizmo, pa tudi široke množice

RotorMotor je eno odmevnejših imen v mlajši generaciji slovenskih elektronskih ustvarjalcev, ki je v postpandemičnem času premešalo karte na domači klubsko-festivalski sceni. Navezo, ki ustvarja na presečišču house, indie dance, trance in nu-disco žanrov, sestavljata Kamničan Luka Lah (letnik 1989), sicer tudi producent zasedbe Matter, in Mariborčan Nejc Pucko (letnik 1993), nekdanji profesionalni deskar na snegu, ustanovitelj znamke Lantern Collective ter klubskih serialk Panika in Nikola.