MLADINA Trgovina
  • Marcel Štefančič jr.

    23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Churchill

    Po čem je najbolj znan Winston Churchill? Točno: po genialni, superjunaški organizaciji D-Daya, zavezniškega izkrcanja v Normandiji (6. junij 1944), ki je odločilo II. svetovno vojno. Nič več: tale film ga namreč prikazuje kot človeka (igra ga Brian Cox, čeprav se zdi ravno nasprotno), ki je zavezniško izkrcanje v Normandiji skoraj preprečil. Izkrcanju namreč tik pred zdajci nasprotuje: boji se, da bo spodletelo (tako kot je spodletelo med I. svetovno vojno na Galipolju), boji se, da bo preveč mrtvih (»To je načrt za pokol«), boji se, da mu bodo ratingi padli in da ga prihodnost ne bo pomnila, obenem pa je prestar, da bi razumel nove čase (od njega ostaneta le cigara in silhueta), preveč depresiven, da bi strateško razmišljal, in tudi preveč pije, da bi situacijo videl tako jasno kot generala Eisenhower (John Slattery) in Montgomery (Julian Wadham), tako da mu ne preostane drugega, kot da poklekne in moli za hudo neurje, ki bi izkrcanje prestavilo, toda ko se izkaže, da je neizogibno, mu hoče osebno poveljevati. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Končni obračun

    Ko se triler dogaja v sedemdesetih letih, si kar oddahnete – ni računalnikov in mobilnih telefonov. Kar pomeni, da na platnu ne težijo z esemesi, da tretjino filma ne buljimo v ekran laptopa, da ne gledamo čipov, skozi katere švigajo informacije, in da junaki v odločilnem trenutku ne ugotovijo, da jim je zmanjkalo baterije. Zgodi se le to, kar se lahko zgodi. In tak je Končni obračun – triler, ki mu baterija nikoli ne ugasne. Še več: Končni obračun, ki ga je posnel briljantni, vedno lucidni Ben Wheatley, avtor Spiska za odstrel, Turistov, Polja v Angliji in Stolpnice (rimejkov klasik se ne veselim, toda rimejk Clouzotovega Plačila za strah, ki ga pripravlja Wheatley, je dobrodošel), je baterija, ki jo sproti polnijo pravi filmi. Predstavljajte si finale Peckinpahove Divje bande v onem zapuščenem skladišču iz Tarantinovih Mestnih psov. Dve gangsterski bandi se – jasno, v sedemdesetih (zalisci, brki, veliki ovratniki, John Denver) – srečata v nekem bostonskem skladišču, da bi sklenili veliko kupčijo, ali natančneje: banda, ki jo vodita Chris (Cillian Murphy) in Frank (Michael Smiley), vojščaka Irske republikanske armade, hoče od bande, ki jo vodi Vernon (Sharlto Copley), kupiti orožje, toda prosti trg je divjina, v kateri si ljudje ne zaupajo. Vsi so oboroženi. Vsi so nervozni. Vsi imajo morilski pogled. Vsi že pridejo s prstom na sprožilcu. A takšna je logika prostega trga: če ne prideš oborožen, ne preživiš. In tudi če prideš oborožen, še ne pomeni, da boš preživel. Natanko to pa se zgodi, ko poči prvi strel – člani obeh band in oba posrednika, Ord (Armie Hammer) in Justine (Brie Larson), se lahko zanesejo le na to, kar so prinesli s sabo, potemtakem na svoje orožje in svoj know-how, tako da se osamljeno skladišče prelevi v bojno cono, toksično strelišče, rentgensko sliko prostega trga (in Gekkove fraze »Pohlep je dober«). Vsi streljajo, vsi ubijajo – zmagaš lahko le tako, da ubiješ konkurenco. Ko prodajaš, ubijaš – in ko kupuješ, prav tako ubijaš. Če ob tem zadeneš svojega partnerja, toliko bolje – več bo zate. Lahko prestopiš na drugo stran, a to ne pomeni, da boš preživel. To, da pozabiš, na kateri strani si, te ne reši. Svoje karizmatičnosti ne preživiš. Bellum omnium contra omnes. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Glasba je časovna umetnost 2

    Buldožerski album Pljuni istini u oči – kultni satirični freak-out, »vrhunec naše premoči«, kot pravi Marko Brecelj v dokuju Varje Močnik, – je priletel leta 1975 in odletel v legendo. Ko je priletel, je dobesedno letel s polic in postal orjaški bestseller, dokler niso oblasti prodaje po treh tednih ustavile. Menda zaradi ovitka, ki je bil itak umetnina zase, kolaž stenčasa, aforizmov, dadaističnih zajebancij, samoironičnih dekonstrukcij, »nemščine brez težav«, zappovskega humorja in startovske »duplerice«: na fotki mladega Boruta Činča – še kot otroka s harmoniko na neki proslavi – je v ozadju ždela fotka maršala Tita, kar je pomenilo blasfemijo. Neuradno so album menda ustavili zato, ker je mladino »navajal na droge, alkohol in samomor«. Na albumu se je pač pilo, kadilo in iskalo »najboljše mesto za samomor«. Izgovora res ni bilo težko najti. Znati si moral le malce srbohrvaščine, zato so oblasti verjetno mislile, da se kaj skriva med vrsticami, toda na tem albumu, ki so ga feni, kot slišimo, poslušali z ovitkom v naročju ( ja, na pamet se niso naučili le besedil, temveč tudi ves ovitek!), je bilo vse v vrsticah, tako da so lahko oblasti ugotovile le: Buldožer nas je najprej pljunil – potem pa nas je še pobruhal! Buldožer, ki je imel že takšno ime, da ga je bilo nemogoče ustaviti (ime so sneli iz Volaričeve poeme »Nekoga moraš imeti rad, pa četudi buldožer«), je pel o tem, o čemer ni tedaj – v času osladnega popa (Pepel in kri), pastirskega rocka (Bijelo dugme) in progresivnega rocka (Korni grupa, Time) – pel nihče. Več

  • Marjan Horvat

    23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Kultura  Za naročnike

    Zgodovina umetnika, zajeta v podobo

    Tone Stojko je svojevrstni slovenski fotografski ustvarjalec, saj se je kot fotograf v svoji pol stoletja dolgi karieri preizkusil in izpopolnil v različnih fotografskih žanrih. Najprej kot fotoreporter in nato v 25 letih dela v uredništvu Mladine kot urednik fotografije je zaznamoval časopisno fotografijo z vodilom, da mora fotografija presegati zgolj »upodabljanje« novinarskih člankov. Tako je ravnal tudi kot fotograf. Njegovi sta denimo ikonična fotografija aretacije Janeza Janše iz leta 1989 in kopica drugih podob iz časa osamosvajanja Slovenije, ki so se prepletle z našimi spomini na tisto obdobje. Poleg reportažne/dokumentarne fotografije, kasneje tudi gledališke, pa je vseskozi snoval opus umetniških fotografij. V njem posebno mesto zavzema portretna fotografija. Več

  • Petra Tihole

    23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Dogodki  Za naročnike

    S festivala na festival

    V Mariboru se začenja Festival Lent (23/06– 02/07) in eden od njegovih številnih odrov bo znova Mladinin oder. Na uvodni večer bo ta oder v Jazz klubu Satchmo stresala neukročena elektronika treh udarnih duetov, najprej svežih mariborskih elektronskih projektov BLVKLIST in Klaunz, za vrhunec pa še N’toka in Planktona, tokrat združena v dvojcu BeatMyth. V prestolnici se bo nekaj dni zatem pričel Jazz festival Ljubljana (28/06–02/07), kjer bo za uvod poskrbela zasedba Karkhana, ki deluje na osi Kairo–Bejrut–Carigrad in povezuje najboljše glasbenike iz teh okolij. Med drugim se obeta koncert Archieja Sheppa. Vrača pa se tudi eden glavnih protagonistov čikaške scene Rob Mazurek. Več

  • Petra Tihole

    23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Dogodki  Za naročnike

    Caffeine Hours, galerija Zelenica, Ljubljana

    Da bi podprli regionalno neodvisno umetniško sceno, boste morali ljubitelji fanzinov in drugih umetniških publikacij tudi letos romati v Ljubljano. V galeriji Zelenica v Rogu se namreč znova obeta tradicionalni, zdaj že dvodnevni festival praznovanja neodvisnega založništva: Kofeinske urice ali Caffeine Hours. Prvi dan lahko ob 19. uri ujamete dva pogovora z umetniki, najprej z budimpeškimi ilustratorkami in stripovskimi umetnicami Zine, nato z domačim fotografom in zinovskim ustvarjalcem Tadejem Vaukmanom. Drugi dan pa vas od 17. ure vabi sejmišče. Razstavljalcev bo okoli 30, prihajajo pa iz Madžarske, Hrvaške, Italije in Slovenije. Več

  • Petra Tihole

    23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Dogodki  Za naročnike

    Zavest, KID Kibla, Maribor

    Avstralska mojstrica hiperrealistične groteske prihaja v Slovenijo. Razstave Patricie Piccinini privabljajo pozornost množic, njeno razstavo v Braziliji je denimo obiskalo več kot milijon obiskovalcev. Zdaj bomo njeno pregledno razstavo Zavest (Consciousness) lahko ujeli tudi v Mariboru. Vizualna umetnica spaja elemente likovnega z znanostjo in je na tekočem z aktualnimi raziskovanji na področju biotehnologij in genskega inženiringa: skozi lastno, specifično in prepoznavno avtorsko poetiko obe plati združuje v celovito umetnino. Dan po odprtju, 30. junija, ob 17. uri pripravljajo vodstvo po razstavi z umetnico. Več

  • Stanka Prodnik

    23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Kultura  |  TV  Za naročnike

    Čas kislih nasmehov

    Preden zaplujemo v televizijsko poletno mrtvilo, se še enkrat ozrimo v preteklo sezono. Priznati moramo, veliko smo se smejali. Se spomnite Slavka Bobovnika, očeta naroda, ki je, kot mu je v navadi, ko govori kaj posebej žgočega, počasi zlogoval vprašanje o tem, ali sploh pišemo na slovenske tipkovnice? Ali pa tistega, ko je Uroš Slak, oče vseh senzacij, v enem najočitnejših poskusov medijskega linča Zdenko Čebašek Travnik histerično spraševal, ali bo odstopila, ter mežikal s svojimi sinjimi očmi? Ali pa, ko je Irena Joveva, ki jo je kljub solidnim temeljem Popova medijska šola izmojstrila v histeriji, morilca Olovca, ki so ga spremljali s sodišča v avto in se je branil z molkom, kričavo vprašala, zakaj se brani z molkom, in čakala odgovor? Pa ko je večni Mario na Emi v slovenščino prevajal, kar je govoril hrvaški pevec Tony Cetinski, čeprav je ta v resnici govoril slovensko? Več

  • Saša Eržen

    23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Hudo  Za naročnike

    Pisoar z ekranom

    Oglasi so povsod in vedno več jih je. Izpostavljenost tržnim sporočilom na javnih straniščih ni nobena novotarija, pisoarji z LCD-ekrani, ki omogočajo predvajanje videovsebin, pa so. Izdeluje jih švicarsko podjetje Urimat. Sedeminčni, torej skoraj 18-centimetrski ekranček je bolj kot predvajanju sproščujočih ali stimulativnih podob namenjen zlasti predvajanju oglasov, saj tako pisoar skrbi za svojo rentabilnost; več ko ga ljudje uporabljajo, več lahko prisluži. Proizvodnja ustreznih oglasnih vsebin pri nas za zdaj še zaostaja za tehnologijo, saj namesto posebej za ta medij ustvarjenih oglasnih filmčkov in videopredstavitev na ekrančkih pisoarja prikazujejo enake oglase, kot bi jih na primer na plakatu. Pisoar sicer omogoča tudi predvajanje zvočnih posnetkov, saj je opremljen z izhodom za zvočnike. Čeprav so pisoarji v javnih toaletnih prostorih postavljeni prav zaradi večje učinkovitosti oziroma hitrejšega načina uporabe in s tem boljše pretočnosti uporabnikov, zna možnost ogleda kratkih filmov na scalniku, kot so zadevi nekoč rekli, podaljšati tudi čas opravljanja male potrebe. Več

  •  |  foto: Igor Škafar

    23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Kultura  |  Ulice  Za naročnike

    » Jo imate? «

    Več